Osteopatija predstavlja integrirano medicinsko prakso, ki temelji na manualnih tehnikah, za diagnozo, zdravljenje in preprečevanje različnih zdravstvenih težav. Gre za neinvazivno metodo, ki se opira na znanje anatomije, fiziologije, patofiziologije in embriologije, ter poudarja holističen pristop k obravnavi posameznika.

Osteopatija kot veda manualne medicine priznava pomen celostnega razumevanja človeškega telesa in njegovih kompleksnih medsebojnih povezav. Terapevtski pristop vključuje uporabo različnih manualnih tehnik, od manipulacije tkiv in sklepov do mobilizacije ter drugih neinvazivnih postopkov. V osteopatiji se poleg manualnih tehnik za obravnavo mišično-skeletnega sistema uporablja tudi terapija viseralnega sistema, ki vključuje obravnavo organov z namenom vzpostavljanja homeostaze v telesu. Pri tem se terapevt osredotoča na prekinitve viscero-somatskega refleksa, ki se pojavlja kot odziv na nevrološke signale, ki izvirajo iz določenega organa ali vezivnega tkiva ter vplivajo na specifične segmente hrbtenice.

Ta integriran pristop v osteopatiji omogoča celovito obravnavo telesa, pri čemer se terapevti osredotočajo na identifikacijo in odpravljanje osnovnih vzrokov težav ter vzpostavitev harmoničnega delovanja med različnimi telesnimi sistemi.